Čredarstvo

Vsako razmišljanje ima svojo predzgodbo in moja je taka, a sem danes srečala enega našega "vaškega posebneža". Ljudje o njem pravijo da je nor, da nikoli nič ne dela (razen tega da pije in šteje promet), vedno se samo sprehaja naokoli in govori stavke, ki nikoli nič ne povejo.
Pač, ja, je poseben. Danes, ko sem v gostilni čakala na naše nedeljsko kosilo (mmmm pica XD(samo mama je mislila da jo bo kap XD)), je sedel tam in imel veliko za povedati. Kot vedno.
No, kam je šlo sedaj moje razmišljanje :)?

Med ljudmi prevladuje čredni nagon, (to ni prav nič novega). Če se nekdo med ljudstvom dvigne in začne delati stvari po svoje, ki se znebi čredarstva takoj postane čudak, norec in se ga takoj ne smartra več za človeka, ampak ko pride pogovor do njega, porečejo ljudje: ah ja on... on je pa tak...drugačen.

Med nami ni človeka ki bi bil točno enak drugemu, seveda da smo vsi drugačni, zakaj se potem spravljamo v črede in takoj začnemo meketati (ali pa mukati, kot je vam ljubše) tako kot drugi? V človeku že od rojstva živi strah da bi bil pozabljen. Da ga nihče eč ne bi maral, se ga spominjal ali pa mu vsaj šel na živce. tukaj se spomnim na zgodbo (ali je bil mogoče film?) o starcu brez sorodnikov in prijateljev, kako je hodil vsak dan v trgovino s čevlji in hotel preizkusiti najbolj športne teniske. seveda mu jih je moral prodajalec sam natikati na noge, saj je imel starec tako zvite okončine da si sam ni mogel natakniti tenisk in zavezati vezalk. Logično je bilo to da starec ne bo nikoli trimčkal po parku. Hotel je samo pozornost prodajalca, da ga ne pozabi pa magari na negativen način.
Torej zakaj se sploh spravljamo v črede če je naš strah po pozabljanju močan? zakaj ne gradimo na tem da smo sami svoja edinstvenost in zakaj ne upamo da si nas bodo ljudje po tem zapomnili?
Morda ciljamo na to, da bomo ostali v spominu "nam enakim"?
In spet k temu našemu posebnežu... On ve vse kaj se kje dogaja in vidi stvari, ki jih drugi sploh ne vidimo, ker smo se tako zakopali v svoje "skrbi" da ne znamo videti kaj senam dogaja pred nosom.
Na primer vedno hodim po isti poti čez mesto. res v vseh vremenih. Danes pa mi reče da če sem kdaj opazila, da se je cesta zdaj, ko je dež zaljubila vanj. Seveda mi ni bilo nič jasno. No po petih korakih mi je postalo jasno kaj je mož mislil s tem...(in tam je tudi nastala ta slikca)

No vprašanja ki so se mi danes porajala so mi še vedno nejasna. mogoče mi boš pa ti znal/a odgovorit na kakšno, ali pa vsaj poedati kaj si misliš o vsem tem :)