nedelja, 20. september 2009

PKS-prjatli kitara in stična :)

HAAAAA :D
V zadnjih nekaj dnevih so se mi zgodile same fenomenalne reči! že v četrtek zvečer sm imela pogovore z mojim bratcem, ki so me spravili v boljšo voljo in mi pomagal razčistiti nekaj stvari :). Nato pa je prišel petek, ko smo šli po mojo najljubljenejšo, najlepšejšo in najboljšo kitaro!!!

aaaaaa!!!! Ja, sem najbol navdušena nad njo! že v avtu, ko smo šli ponjo, je bilo precej smeha in veselja, tam v trgovini pa.... so se zazdela res nebesa :) tam bi lahko preživela ure in ure. Zraven pa sem si želela, da bi znala igrati več inštrumentov :). Aja in me je kar malo stisnilo... ko sem se vsedla za klavir, se nisem mogla spomnit nobene pesmi več...(in to po petih letih klavirja... joj joj, me je bilo kar sram).Moram nujno dobit kak klavir in malo obnovit znanje XD.Aja, kitarca je akustična, in rdeča :). najprej sem sicer zagledala njeno sestro, ki je bila plave barve, toda na koncu je zmagala ta. Za njeno ime se še nisem odločila, nekaj imen pa že imam v ožjem izboru. :D
(njena slikca še pride na net, ko pridem do spodobnega fotoaparata :D)
Včirajšnji dan pa je bil super ker smo bili, kakor večina katoliške mladine, v Stični. Lepo je bilo videti stare prijatelje in se družiti s sedanjimi :), noreti pod odrom in biti v zraku večino časa XD. pa preplesati večino dneva (tudi če se ti ljudje smejijo in te nočejo rešiti iz zagate :P)
Zvečer pa sem šla celo (ne) spremljat košarko (računalnik sem seveda imela s sabo).
Za naprej pa se že delajo plani... Pospremit Turbota v Benetke, v petek  Ljubljana, ponedeljek Ljubljana- (samo zaradi Kosoblejke ;)), skratka.... pejmo na potep XD

sreda, 16. september 2009

moč nasmeha

Torej... Ta post pišem že v tretje. Zmeraj so mi nastali kaki zagrenjeni posti in popolnoma brez vezni, ravno tako kot današnje vreme. 
                
Najprej zjutraj izvem, da mi ni uspelo narediti pogoja za naslednji letnik; nato pozabim nesti brisačo s sabo ko sem se šla tuširat; na štop ustavijo prej tistim ki štopajo za Milano kot pa meni, ki sem šla samo do Gorice; Lunja ni naredila tehničnega; potem sem bila v strahu za svojo kitaro, katere obstoj je bil spet v dvomih; pozneje izvem da Lunja umira; odnosi z bližnjimi se še kar krhajo; ljudje dvomijo, da vem kaj je to štorklja; komarji so mi izpili večino krvi; Milka je počasna;  vreme je "kr njki";............ pa gotovo se bo danes dobila še kaka cvetka, ki mi bo "polepšala" dan...
 Toda na srečo sem imela med štopanjem dovolj časa da sem malo razmišljala in pretuhtala vso zadevo in prišla do zaključkov, ki so morda pravilni morda pa ne, če ima kdo kakšno boljšo teorijo pa je lepo povabljen, da jo pove XD
Vsa skrivnost je v tem, da ko ti gre vse narobe, se moraš samo nasmehnit.
 
Potem se zdi vsak problem manjši. To je bilo danes že preizkušeno spet in spet in znova in znova. Ko se nasmehneš, se kar nekako pozabi na veličino skrbi, in le te postanejo manjše. precej manjše. In potem ugotoviš, da za vse obstaja še en dan in da vsega pa res ni treba narediti naenkrat (tudi Rima niso zgradili v enem dnevu ;)).
Če se tako pogleda, faks bo že kako, če je usojeno da ga naredim ga bom že naredila... bitke so mimo, samo vojne še ni konec (molon labe!!); drugič pač nebom pozabila brisače (upam XD); unim iz Milana želim srečno vožnjo, pa še dobro da so šli pred mano, sem vsaj lahko več časa tuhtala :); Lunja še bo naredila tehnični, in ji bom stala ob strani do konca!; kitara bo!!!!! (ta petek!!! komi čakam!!! In ja, še zmeri iščem imena zanjo :));prjatli bojo in ostanejo prjatli in mogoče bo nasmeh prepričal da pridemo spet na isto zeleno vejo; lahko pojasnim da vem kaj je to, štorklja; komarji dober tek; Milka... pazi se XD; Vreme? pa sej ni kaj slabo XD; za naprej pa gremo dalje....

Torej, nasmeh na obraz in boste vsi vidli, da bo najbl "kr njki" dan postal še kar zabaven XD
pa še pesmica ki sovpada zraven: