Kar neki

Kar ne vem kod bi se lotila!
Se mi zdi da bi mogla povzet preteklo leto, kaj se je dogajalo z Potepinovo čečo, ampak pri najboljši volji se mi ne da. Mogoče kdaj drugič. Preveč reči za zdaj.

Zabavno je, kako se zgodovina ponavlja. A veš, tisto, ko nekako kar ne moreš zbežati iz začaranega kroga. Recimo. Celo šolo si bil reden gost pri ravnatelju. Recimo da včasih po resnični krivdi, včasih po nedolžnem (okej večkrat po pravici kot po nedolžnem, ma to je že druga zgodba....)

In ko končaš šolo, si pomaneš roke in rečeš, super! to je zdaj za vedno za mano, si rečeš. Toda še prej ko se obrneš si že spet na zatožni klopi in z praznim izrazom (kot ponavadi) čakaš da nevihta mine. Neumno se ti zdi povedat svojo zgodbo, ker si pač že od prej vajen, da itak nimaš besede. In tudi če bi jo povedal.. "Na trgu dela je veliko ljudi ki bi si želeli tvoje delo."

Veš, kaj je naporno? Priti domov po osmih urah dela z samo ženskim kolektivom. Zdej se mi poraja vprašanje... A babe na kupu postanejo naporne, ali to naredijo kakšen test da spustijo samo ta kritične norce v tak kolektiv? Čeprav sem tudi sama ena od njih, si ne znam odgovorit :P .

No, saj mogoče prihodnost kaže na bolje... Moram reči, da vsakičč ko sem na zagovoru mi pridejo različne pesmi o odhodu. I want to get away, I want to fly away, yeeee yeeee yeeee.....

Sem že razmišljala da bi si dala razvit sliko od moje drage nadrejene, kot motivacijo za naprej. Samo pogled nanjo mi v trenutku ozdravi vse dvome kako in kaj :) Misliš, da se mi bo nanjo podpisala? :)

Danes ko sm prišla domov, mi je prav zapašala naslednja viža :) Tko, nekako te dvigne, čeprav... kmalu ugotoviš da se pa res ne more nanašat na vse ljudi ki jih poznaš ;) Recimo, nate. Ti ki to bereš si faca :).

Vsake stvari je enkrat konec...

Po precej... zanimivem tednu (Pri najboljši volji ga ne morem določiti, kakšen teden je bil. Precej čustveno izčrpajoč, bi rekla... presežki v obe smeri.)
Vsak človek ima svojo pot, ki jo mora prehoditi... Koliko krat se bo na poti pobral je odločitev vsakega posameznika. Včasih si sam, včasih misliš da si sam, včasih je nekdo ob tebi, da ti pomaga vstati.
Velike reči se dosežejo z majhnimi koraki... Poco a poco. In pomembne so majhne stvari... all the small things. Se pravi, da moram upočasnit svoje želje, svoje misli, in si postaviti manjše cilje...
Modri človek je rekel: kar se ima za zgodit se bo že zgodilo...in to, da je vsak svoje sreče sam kovač... Ne moreš se primerjati z drugimi ker to ne vodi nikamor.
Isti mi je svetoval tudi manjše cilje, ki bodo dali zagon za naprej.
Torej... moji cilji letošnjega leta: (pri izvedbi bom vesela vsakogar ki se mi bo pridružil!):

• Osvojit nekaj vrhov iz slovenske transverzale (cca110 jih je vseh... recimo da bo 10 za začetek dovolj :) )
• Obiskat vse slovenske pokrajne ^^,
• Iti vsaj trikrat čez Slo. mejo. Počitnice :)
• Spet se spoprijateljit s klavirjem in spoznati kitaro :)
• Naučit se nemško (ja, ja ih vajs, aba ih špreh niht gut dojče ja!)
• Pa še DELE bi bilo fajn naredit... (nivel superior, samo da prehitim Heleno ;) hihi)
• In it spet na cebiche :3 pomožnosti na original :)))

Zdej pa... Tumale tuvelike... če bereš... Baje de ti morm povedat, samo ti nejčem.... v enga od teh cilju si tud ti zravn... nej ti bo to en izmed bl zgodnjih namigov ;)))


Zdej pa še moji Magoti.... za dušco....



Bon voyage!

Še ena pomladna ^^,

Čeprav zmeraj trdim, da je moj najljubši letni čas tisti, v katerem smo, sem opazila da vedno ko je pomlad napišem nekaj v tej temi.
Torej :) Trenutno sem najbolj vesela, ker so tri moje vijolice pokazale voljo do življenja :). (Pred približno pol leta sem hodila po vrtcu in vzemala od vsake vijolice po en list...) Zaenkrat tri od desetih :) jeeeeiiii (ob priliki pridejo še slikce gor :))

Všeč mi je... pomlad... ker prinaša nekakšno igrivost, pa ogromno življenja tudi.

Zvok tišine

Hello darkness my old friend, I've came to talk to you again...
Ko greš skozi različne faze v življenju imaš različne poglede na moč svojega izražanja... Nekje na začetku govoriš tako kot je drugim všeč ker si nekje na tiho želiš ugajati vsem. Govoriš, ko ti ukažejo, tiho si ko ti ukažejo. Ko dosežeš revolucionarna najstniška leta imaš občutek da te ne "odrasli" ne slišijo, zato kričiš, pogosto tudi brez veze. Bolj kot ti pravijo da bodi tiho, bolj tuliš in se ne pustiš. Grožnje sploh ne pomagajo, ker jim rečeš nazaj samo: "in kaj potem?", in ko ti dajo že 798329823-tjo kazen in se jočejo nad tabo kako si grozen, se nekje počutiš zmagovalen.
Zadnja faza pa je ko se ti ravnanja nekaterih že itak zdijo tako brezvezna, da okoli sebe zgradiš zid tišine. Drugim pustiš da blebetajo po kar hočejo, sam pa si misliš svoje in se ne ubadaš več kaj boš povedal drugim. Razviješ izredno sposobnost, da kimaš, v resnici pa si misliš svoje.
...People talking without speaking, People hearing without listening... 
Toda problem je ker nekje moraš spustiti svoj ventil in povedati vse kar skladiščiš v sebi. (Eni tudi zaradi tega hodijo k spovedi.) Če poslušalca tema zanima je vsaj ena milost. Da pa zato, ker te okolica ne posluša, da se spravljaš na osebo, kateri pa naj bi bil avtoriteta je pa slabo. Zelo slabo. Ne samo zato, ker tako izgubljaš avtoriteto, ampak izgubljaš tudi spoštovanje ki bi ti moralo pripadati. S tem pa ko izgubljaš spoštovanje bližnjih izgubljaš tudi spoštovanje do sebe. In tako naprej. Za vse probleme ne more biti kriva ena in ista oseba. Pika. In ne moreš kriviti svojega otroka za napake vseh drugih.
...Silence like a cancer grows... 
... dokler ti ne prekipi, poslušaš in poslušaš, pustiš, da se besede kot puščice lomijo ob zid tišine ki ga ustvarjaš. S časoma se že toliko navadiš biti tiho, te okolica začne sprejemati kot zelo plehko osebo brez svoje miselnosti. Tako tistim, ki dajo priložnost tišini da se sama razbije, potem z začudenjem spoznajo: Pa saj ta zna celo govoriti, ergo če govori tudi razmišlja.

Vem... vse to bi morala povedat osebi ki se jo tiče, toda moj zid do nje je predebel. Še dobro da lahko tukaj sprostim svoje misli, da ne eksplodiram.

Aja... pa iščem stanovanje. Uradno. Če kdo ve za kaj naj mi sporoči.

Mali zvonček

Skupaj v paketu  s tem, ko nehaš študirat in ostajaš le bolj doma, pride v paketu, da se začenjaš malo bolj zanimat za svoj dom in okolico. Tako sem se v teh toplih dnevih navdušila nad urejanjem vrta. Tako sem letos opazila, da nam na vrtu poganjajo trije zvončki. 
Zvončki se razmnožujejo po Fbonaccijevem zaporedju.Zaporedje dobimo tako, da začnemo z dvema številoma (po navadi ena in ena), naslednje število v tem zaporednju dobimo s seštevkom prejšnjih dveh števil.

To pa pomeni če imaš eno leto na vrtu en zvonček, jih boš najbrž imel naslednje leto 2, leto kasneje 3, in tako naprej vsako leto 5,8,13,21,34,55,89,144,233,377,610,987,.... računajte naprej ^^,

o mineštri in ostalem

A kdo pozna tisti občutek, ko ima prepolno glavo in bi kaj napisal, samo nekako ne moreš dobiti tistega ta glavnega kar bi rad delil z drugimi. Gre se za ogromno nekih sestavin, ki so same sebi premajhne da bi postale celota, skupaj pa vseeno nekako ne pašejo... ja, cela mineštra bi bla, jaz pa minešter ne maram ;).

Torej. Za začetek naj povem da se nekaj trudim okoli novega in neznanega jezika... Nekako mi je cilj da bom razumela in znala več kot samo ja, ne, in prešteti do deset, itd... Tako sem odkrila stran, kjer se lahko počasi počasi učiš toliko jezikov kot ti paše XD hehe. 

Po brskanju po netu pa sem odkrila še eno zanimivo reč in sicer katera pesem je bila prva na glasbeni lestvici v Britaniji, Ameriki in Avstraliji na dan tvojega rojstva (ali pač na katerikoli dan določiš). Nad mojimi sicer nisem nevem kako navdušena, če bi bilo po mojem bi bila katera "moja pesem"kakšna starejša... Če pa bi bilo to po mojem, pa bi najbrž do sedaj imela že večjo kilometrino za sabo XD...

No tu pa je ena pesem malo za nostalgijo...

Con paciencia se gana el cielo

Con paciencia se gana el cielo... Besede ki so bile ogromnokrat izrečene, ki jih ponavadi spremlja nasmeh. Včasih kisel včasih tisti ta mežikajoči, ki pomeni "nej se še toliko trudimo, ostali bomo enaki norci (norsi ^^,)". Pri tem stavku, ponavadi vidim Heleno, kako v "obupu" zavije z očmi, in slišim kako Kosoblejka poudari GHana :)

Torej zakaj tak naslov.
Ker imam v glavi vse polno osnutkov, za poste, nekako se mi pa to poletje ni uspelo priti sem in napisati. Mja con paciencia se gana mucho.

Baje da blogovstvo izumira (ok, ta stavek se res pojavlja na vsakem drugem blogu, ki ga prebiram, in mi gre na živce. res nevem zakaj sem ga sploh napisala :))Pomojem pa je le na dopustu in čaka, da se ljudje umirijo z facebookom, myspace-om, google+,.... ipd.  Con paciencia se gana el cielo.

Sej bo... Con paciencia...

Viljem

Najprej opozorilo!
tradicionalno stokanje o tem kako se mi ne daučit in kako sem oh in sploh boga odpade.
Organizatorka vas prosi za razumevanje. Si pa pridržuje pravico o spreminjanju termina. Hvala za razumevanje.

Torej zdaj pa o obisku:
Zunaj me je presenetil Viljem. Bil je čisto ubog kupček nesreče na našem hodniku. Pa seveda prestrašen tudi. Kmalu sem ga ujela in hotela spustiti skozi svoje okno. Toda uprl se je in na moje mešane občutke začel krožiti po sobi. Kmalu se je zatekel v kozarček, kjer mi je povedal da je sel. Nesla sem ga na okno in tam sva poklepetala.
Povedal mi je da so se palčki raztepli po svetu in ad bi radi da bi se še kaj dobili s staro klapo in da bi izmenjali novice.
Andromeda in Pablo sta odšla po Sevilli na poročno potovanje; baje jima gre flamenko dobro od kopit.

Leprehuani pa so spet  (kot ponavadi) zaposleni z vajami za kresno noč.
Ježek baje ostaja v bližini Kosoblejke.
Piki je kot veteran dobil dom za upokojene golobe na strehi. Njegov naslednik Pujs ohranja spomin na Pikija.
Strašni KúKú pa preži v sanjah nič hudega slutečih ljudi in jim podtika želje po potovanju. In jim poje cebiche. in anticucho. Pusti samo omako.

Z polno sporočili je nato odletel v pravi smeri. samo Fotografirat se mi ni pustil. Drugič, ko bo imel trajno, je rekel.... Tko je, in takrat grem z njim :)