Božič prihaja :)

Ponekod so jaslice že narejene, ponekod se bodo postavile v tem tednu. Iz kuhinj bo začelo dišati po piškotih, mora cimetu, pomarančah, čokoladi,... Hiše se bodo odele v lučke in bojo razsvetljevale poti ponoči. Sneži itak že od prejšnjega tedna in se je vsa pokrajna odela v prelepo idilo.

 Prihaja en izmed najlepših časov v celem letu. Božič, ki lahko povezuje in nas notranje obogati, toda prav kmalu lahko postane samo fraza ali pa se utopimo v lažnem blišču in drugotnih ciljih, kot je bilo sprva zamišljeno.

Jaz že skoraj ves mesec poslušam stare božične pesmi, tako da se mi je Kosoblejka že tam okrog Miklavža smejala. pa nič za to, saj sem jo kmalu okužila s svojim pomrmravanjem ;)

V tem mesecu se je pojavilo tudi zanimivo vprašanje, če na božič godujejo vsi, ki se tudi pišejo Božič. To mi je prineslo kar veliko snovi za razmislek. Seveda pa nismo prišli temu do dna.

Danes pa že ves dan iščem po internetu božične filme. Spomnila sem se tudi na risanko o rdečem božičnem okrasku Srečkotu. Njegov najpogostejši stavek v risanki je bil: "Jaz sem Srečko in prinašam srečo!". Ta risanka mi je zelo blizu, ker vsako leto, ob postavljanju jaslic in smreke pri noni, pripovedujem mlajšim rodovom o tem balončku. Tako najmlajša vedno zahteva, da je rdeč balonček vsako leto na smrekici.

No malo me je zaneslo... To risanko sem sicer odkrila, samo je v angleščini (KLIK).... In porodila se mi je drzna misel... Bi uspelo to, da bi se nas zbralo 5-10 ljudi in bi jo sinhronizirali v slovenščino? :)

Ko sem se začel resnično imeti rad

Ko sem se začel resnično imeti rad,

sem spoznal, da sem vedno in ob vsaki priložnosti

na pravem mestu in v pravem času,

in da je vse kar se dogaja pravilno –

od takrat dalje sem lahko miren.

Danes vem, da se to imenuje ZAUPANJE.

Ko sem se začel resnično imeti rad,

sem lahko spoznal, da so čustvena bolečina in trpljenje

za mene samo opozorila, da živim v nasprotju z lastno resnico.

Danes vem, da se to imenuje BITI VERODOSTOJEN.

Ko sem se začel resnično imeti rad,

sem prenehal hrepeneti za nekim drugim življenjem

in lahko sem videl, da je bilo vse okoli mene poziv za rast.

Danes vem, da se to imenuje ZRELOST.

Ko sem se začel resnično imeti rad,

sem si prenehal krasti prosti čas,

in prenehal sem ustvarjati mogočne projekte za prihodnost.

Danes počnem samo to, kar ustvarja zadovoljstvo in radost,

tisto, kar ljubim in kar ustvarja smeh v mojem srcu,

na moj lasten način in v mojem osebnem ritmu.

Danes vem, da se to imenuje ČASTITOST.

Ko sem se resnično začel imeti rad,

sem se osvobodil vsega, kar ni bilo zdravo zame,

od jedi, ljudi, stvari, situacij

in od vsega, kar me je vedno ponovno povleklo nižje, proč od samega sebe.

Na začetku sem to imenoval „zdravi egoizem“,

a danes vem, da je to LJUBEZEN DO SAMEGA SEBE.

Ko sem se resnično začel imeti rad,

sem prenehal imeti vedno prav,

tako sem bil manj v zmoti.

Danes sem spoznal, da se to imenuje SKESANOST.

Ko sem se resnično začel imeti rad,

sem se odrekel življenju v preteklosti,

in da skrbim glede prihodnosti.

Sedaj živim samo v tem trenutku, v katerem se vse začenja.

Tako živim danes in to imenujem ZAVEDANJE.

Ko sem se resnično začel imeti rad,

sem spoznal, da lahko od svojih misli zbolim in da sem lahko slaboumen.

Ko pa sem spet našel moči svojega srca,

je razum dobil pomembnega partnerja.

To vez danes imenujem MODROST SRCA.

Ni potrebe, da se še naprej bojimo razprav,

konfliktov in problemov s samim seboj in drugimi,

ker tudi zvezde sem ter tja trčijo med seboj

in nastanejo novi svetovi.

Danes vem: TO JE ŽIVLJENJE.

Charlie Chaplin, sebi, za 70. rojstni dan

prevedel in obelodanil - Janez Kozamernik

Moja McSlužba :D

Ker se je Potepinka preveč potepala se ji je zgodilo kar se človeku še preveč rado zgodi. Zaradi uživanja v svojem "master eta planu", je malce pozabila na finance in ji je zmanjkalo nekaj pomembnega toda vseeno ne najpomembnejšega v življenju... dinarčkov. Tako se je spet podala v svet služenja kruha.
Službo sem našla pri slovitem stricu McDonaldsu. Ja dejansko ste prav slišali. Potrepinka dela V McDonaldsu. Ne me zdaj sprašavat kako je to mogoče in kaj se mi je zgodilo. Sila kola lomi pravijo in tako grem tudi jaz delat tja, ko mi voda teče v grlo. In naj povem še to, da še zmeraj nisem navdušena nad tem in da imam še zmeri enako mišljenje kot prej. Poamerikanizacije ne maram. To je celo stvar kateri pa res upam da ne bom nikoli popustila.

Poamerikanizacija je bil tudi prvi minus ki sem ga zasledila v tej službi. Že ko sem začela delat mi je "šef" povedal, da pri njih imajo ameriške izraze za določene prostore, določena opravila,... Da se tako kaže njihova enotnost po vsem svetu. Ehhh sem si mislila, dvomim da povsod. Tako da vztrajam in se vzdržujem angleškim besedam in zavedno govorim slovensko. Moram pa tudi povedat da sem že dodobra izpilila nedolžen izgubljen pogled:"pa kva tep ni jasn", ko mi kdo reče "plis pojdi begse v treš strešat"... Mislm lepo vas prosim! Jaz se imam da ne znam slovensko, toda toliko spoštovanja pa imam do slovenskega jezika, da te spakedranščine ne bom uporabljala. Pa kaj če jih je naredila ameriška firma! Mene je naredila slovenska firma tako da bom ostala kar pri svojem jeziku :D
Naslednja stvar, ki sem jo opazila pri tem delu je ta, da se svet deli na prijazne Markote in na tečne Markote. Prijazni Markoti te zbudijo s petjem in žgolenjem v poletnih jutrih, in niso jezni in kar vztrajajo pri tebi, tudi če jih ob petih zjutro nazjaš naj bojo tiho. Tudi eni prijetni Markoti so tisti, ki ti dovolijo da so tvoja "amor platonico" in da si ob njih ali ob misli na njih zabrundaš "Zumdada", lahko so taki, ki ti nosijo kafe na nočno in so stabo da ne zaspiš, ali pa ti dajajo bombone. Taki bolj  zlobni Markoti pa vpijejo nate, če se zmotiš in fališ zaporedje delanja hamburgerjev in podobnega, in pole še bolj krčijo ker se jih bojiš, in podobno... no, v moji službi  se je pojavilo preveč Markotov. Večina jih je prjaznih, en je pa smotan, samo se je danes izkazal kot zabaven, ker mi na koncu dneva ni več vedel kaj naj mi reče :)
Naprej. Mi smo zelo multikulturen kolektiv. Najprej vidiš zagorelega fanta, z najbolj značilnimi potezami, ki jih res nisi falit. Edino kar te zmede je to da zna presneto dobro govoriti angleško. Samo potem pa ko vidi zlobno šefico in reče na glas "Carajo!" in ji pole hitro zdrdra "how nice to see you again" te tista prva beseda prepriča da je iz Peruja. Ta je en izmed mojih najboljših sodelavcev "(a, si nardila 8 čisbirgerjev namesto dveh hamburgerjev in 6 čisburgerjev? ne skrbi, jih bomo že ponucali)".
Spoprijatelila sem se še z eno punco, ki bi bila komot malo bolj južna, saj je govorila značilni "Ł". Pač ji ne bom omenjala naše meje, sem  si mislila. Potem pa me je vprašala kaj študiram in ko sem ji povedala kaj, me je prašala kaj je to. Potem mi pove da je makedonka. in jaz sm bla presenečena, ker mi je bilo čudno da tega nisem prej opazila.Punca je tukaj komaj pol leta in govori slovensko kot velika! Res me je prav navdušila!
Ko sem lih že pri opisu sodelavcev. Imam še eno sodelavko ki se precej "ven meta" in ima pogled kot tajnica v  drugem delu v prvi sezoni (rory's first day at Chilton)((Midve z mamo (the gilmore girls))). Danes ko me je prašala kaj bi za malico sm ji skoraj vse zdrdrala in še kako stvar preveč.... No, če mate šanso si kar poglejte, pa vam bo vse jasno....
in zaenkrat bo za mojo zgodbo pomemben še en drug od šefov, ki je precej mlad in precej neresen. Aja in še gruča sodelavcev, ki imajo  iste fore kot moji bivši sošolci v srednji. Pač so se rabili malo razdivjati. v SŠ smo punce ugotavljale da so naši fanti preskočili evolucijo, skratka... očitno niso bili edini.

torej kaj se je zgodilo danes? :D
Pridem v službo vsa slabe volje, mislm kaj se je blo sploh treba dans prjavlat za delat, pa celih šest ur bom mogla bit tle,.. joj ma kod je deseta ura!!!..... skratka najbolj pozitivne misli. Ena od šefic mi že takoj pove, da bom danes v kuhinji. Super, spet se bo kdo drl name in bom živčna in bom vse še bel pomešala. Toda začelo se je super. Sodelavka mi je pomagala do sto, naučila me je nekaj trikov, pokalzala reči ki se jih res ne sme delat,... Potem pa pride ta šef in po kuhni krči in namiguje da kaj bi počel z nevem kom nevem kje (in me niti ne zanima). In sedaj pa sledi zabavni del:
Ko se me naveličajo v kuhinji me pošljejo še pucat. Pucanje mi je kar zanimivo, saj imaš puhno stika z ljudmi in si lahko predstavlaš kdo je od kod pršu in kdo kam gre in je zabavno. No. Najprej prijadra mimo vrat in kar se da vzvišeno neka dama in gre najbolj samozavestno skozi kuhinjo v pisarno. Delavci smo se zmedeno spogledali... Ta dama je bila oblečena v krznen plašč, šminke za tri lopate, ogromne uhane in njen vonj je spominjal na 200 evrov (ali pa na Flojo in Kosoblejko po obisku mulerja ali maksija ;)). Torej mi smo bili osupli. In porajale so se različne domneve kdo bi lahko bila ta gospa. No, na koncu smo kar vprašali šefa kdo je. Potrdil nam je da ni nobena jezna direktorca ampak da je "mmjmmt". Kdoooo??? "moja mat" in ja... Tipa je blo sram :D mi smo se pa še ceu večer režali na ta račun. Saj smo iz zanesljivih virov izvedeli (od pomivalca, ki je takrat slučajno pomival sobo zraven pisarne), da ga je pršla okregat :).
Za naslednji zabavni dogodek sem poskrbela kar jaz, saj se mi je spodrsnilo in se mi je en izmed štirih pladnjev na mojih rokah izmuznil in v vsej svoji krasoti padel na tla. Solata je polepšala hlače enega izmed gostov. In to mi je uspelo naredit celo pred sitnim Markotom! Za tistega ki tega ne ve.. skejtrske hlače imajo rade solato... Sploh je niso hotele izpustiti. Ubogi fant je kar šokirn. potem je pa mogu punci razlagat (ki je pršla vč ksno) zakaj je poln solate če je sploh ne mara.
Takrat me je Marko poslal pomivat spodnje prostore. Spodi je blo zaprto za javnost, zato je bil pa radio bolj na glas. In vrtele so se same pesmi ki so moje naj pesmi (viva la vida tudimed drugim :D). In tako imam jaz karaoke, misleč da so prisotni samo stoli mize in moj mega mikrofon pomivalka za tla, ko me kar naenkrat presenetijo besede: "No Shakira, odšejki domov, ura je deset".

Mislim da mi ni treba povedat da je moje rdeča uniforma nenadoma zbledela v primerjavi z mano :)

oktober je dober (tudi če je objavljen novembra ;))

In spet sem tu, spet se mi je zgodilo precej različnih reči, ki so pomembne in ki ne morejo iti mimo da bi jih pozabila.

Nekega dne sva se s Kosoblejko odpravili v Izolo obirati oljke. To je bilo lepo doživetje, saj je bilo obiranje za naju obe nekaj precej novega. Sprva sva najine gostitelje malce "razočarali", saj so pričakovali dve Ljubljančanki, prišli sva pa midve, ki pa se res ne moremo opredeliti kot Ljubljančanke.                                                                                                      

Torej... Že samo srce zaigra ob prelepem pogledu na oljke in na ruj ter na različne barve listja ki nas je obkrožalo. Bilo je tako lepo, da je Kosoblejka vse poslikala (toda, rek, da se najlepših stvari ne slika, ker so prelepe, se je spet izkazal za pravilnega.... vse slike ki sva jih poslikali so se izbrisale. Tako, lepi prizori narave živijo le še v naših spominih.)

Bilo je res lepo doživetje, tako da res še enkrat lepa hvala Ani in njeni družini, ki naju je naučila tega kako se pobirajo oljke. Drugo leto lahko spet računate na nas :)!

Naslednja markantna zadeva je ta, da naj vse ljudi pomirim, da se ne približuje konec sveta, in da ni razloga za paniko. To velja za tiste ki spremljate pogovore na G-talku in radi komentirate stanja.Pozivam pa vse, da če vas kaj zanima, kako je s človekom  in če bi radi izvedeli iz prve roke kako se kdo počuti in kaj je s kom narobe... da kar vprašate osebo, ki se jo to tiče. In prosim, da mene ne vpletate več v to, ker je res postalo že malo čudno.

tako, da hvala za razumevanje :)

All the small things

Jeeeee!!! Kabl imam! Spet sem mobilna! :) Po skoraj celemu mesecu neprostovoljnega posta od računalnika sem končno spet prišla do kabla (stari je žal preminil), in sva z Milko spet tim :).  Aja in tu velja omeniti še Kosobljeko ki je nesebično ponudila gostovanje na njenem računalniku, da sem vsaj približno držala korak z internetnim dogajanjem.--RES TI HVALA!
Ta cajt se je seveda zgodilo na tisoče stvari, ki so same po sebi zanimive in bi si zaslužile da bi vsaka od njih dobila svoj post, toda žal ni bilo nikoli zadosti cajta, da bi se jim posvetila.
Potem sem pa pomislila... itak se najboljših stvari nikoli ne poslika, niti ne shrani.... samo škoda pa bi bilo da bi šle v pozabo. Zato je tu en majhen mozaik od All the small things, ki so se zgodile ta najdaljši mesec ;)
začelo se je s tem, ko je Turbo odšel predaleč in je pristal na Kanarskih otokih. Del njegove družine je odšel z njim v Benetke. Tam so se dogajale najbel zanimive stvari in preverjanje pasjensije :). Benetke imajo svoj čar, kjer človek lahko pozabi na vsakdanje skrbi, tudi če po letališču ob treh zjutro proži alarme po letališču.
Še kar pod vplivom Benetk in na osnovi določenih fotk, ki smo jih tam posneli, je nastal en masterpis (v bistvu kar dva masterpisa), o katerem ne bom pisala, vsaj ne preveč... če vpleteni to berejo, potem že vejo za kaj se gre :D.(darilo za rojstna dneva :D)

Naslednji tak zaznamujoč dogodek je bil rojstni dan dveh  najbelbulših oseb, ki jih mamo vsi najrajši :). Tudi pri njih ni manjkalo smeha :). Upam da bo še kdaj kak tak rojstni dan :)

torej.... do tu je vse superca :D in mi je všeč da se naša oratorrijska družina ni porazgubila po celem svetu, ampak da se nasprotno, še celo bolj povezujemo med seboj

PKS-prjatli kitara in stična :)

HAAAAA :D
V zadnjih nekaj dnevih so se mi zgodile same fenomenalne reči! že v četrtek zvečer sm imela pogovore z mojim bratcem, ki so me spravili v boljšo voljo in mi pomagal razčistiti nekaj stvari :). Nato pa je prišel petek, ko smo šli po mojo najljubljenejšo, najlepšejšo in najboljšo kitaro!!!

aaaaaa!!!! Ja, sem najbol navdušena nad njo! že v avtu, ko smo šli ponjo, je bilo precej smeha in veselja, tam v trgovini pa.... so se zazdela res nebesa :) tam bi lahko preživela ure in ure. Zraven pa sem si želela, da bi znala igrati več inštrumentov :). Aja in me je kar malo stisnilo... ko sem se vsedla za klavir, se nisem mogla spomnit nobene pesmi več...(in to po petih letih klavirja... joj joj, me je bilo kar sram).Moram nujno dobit kak klavir in malo obnovit znanje XD.Aja, kitarca je akustična, in rdeča :). najprej sem sicer zagledala njeno sestro, ki je bila plave barve, toda na koncu je zmagala ta. Za njeno ime se še nisem odločila, nekaj imen pa že imam v ožjem izboru. :D

(njena slikca še pride na net, ko pridem do spodobnega fotoaparata :D)

Včirajšnji dan pa je bil super ker smo bili, kakor večina katoliške mladine, v Stični. Lepo je bilo videti stare prijatelje in se družiti s sedanjimi :), noreti pod odrom in biti v zraku večino časa XD. pa preplesati večino dneva (tudi če se ti ljudje smejijo in te nočejo rešiti iz zagate :P)
Zvečer pa sem šla celo (ne) spremljat košarko (računalnik sem seveda imela s sabo).
Za naprej pa se že delajo plani... Pospremit Turbota v Benetke, v petek  Ljubljana, ponedeljek Ljubljana- (samo zaradi Kosoblejke ;)), skratka.... pejmo na potep XD

moč nasmeha

Torej... Ta post pišem že v tretje. Zmeraj so mi nastali kaki zagrenjeni posti in popolnoma brez vezni, ravno tako kot današnje vreme. 

                

Najprej zjutraj izvem, da mi ni uspelo narediti pogoja za naslednji letnik; nato pozabim nesti brisačo s sabo ko sem se šla tuširat; na štop ustavijo prej tistim ki štopajo za Milano kot pa meni, ki sem šla samo do Gorice; Lunja ni naredila tehničnega; potem sem bila v strahu za svojo kitaro, katere obstoj je bil spet v dvomih; pozneje izvem da Lunja umira; odnosi z bližnjimi se še kar krhajo; ljudje dvomijo, da vem kaj je to štorklja; komarji so mi izpili večino krvi; Milka je počasna;  vreme je "kr njki";............ pa gotovo se bo danes dobila še kaka cvetka, ki mi bo "polepšala" dan...
 Toda na srečo sem imela med štopanjem dovolj časa da sem malo razmišljala in pretuhtala vso zadevo in prišla do zaključkov, ki so morda pravilni morda pa ne, če ima kdo kakšno boljšo teorijo pa je lepo povabljen, da jo pove XD
Vsa skrivnost je v tem, da ko ti gre vse narobe, se moraš samo nasmehnit.

 

Potem se zdi vsak problem manjši. To je bilo danes že preizkušeno spet in spet in znova in znova. Ko se nasmehneš, se kar nekako pozabi na veličino skrbi, in le te postanejo manjše. precej manjše. In potem ugotoviš, da za vse obstaja še en dan in da vsega pa res ni treba narediti naenkrat (tudi Rima niso zgradili v enem dnevu ;)).
Če se tako pogleda, faks bo že kako, če je usojeno da ga naredim ga bom že naredila... bitke so mimo, samo vojne še ni konec (molon labe!!); drugič pač nebom pozabila brisače (upam XD); unim iz Milana želim srečno vožnjo, pa še dobro da so šli pred mano, sem vsaj lahko več časa tuhtala :); Lunja še bo naredila tehnični, in ji bom stala ob strani do konca!; kitara bo!!!!! (ta petek!!! komi čakam!!! In ja, še zmeri iščem imena zanjo :));prjatli bojo in ostanejo prjatli in mogoče bo nasmeh prepričal da pridemo spet na isto zeleno vejo; lahko pojasnim da vem kaj je to, štorklja; komarji dober tek; Milka... pazi se XD; Vreme? pa sej ni kaj slabo XD; za naprej pa gremo dalje....

Torej, nasmeh na obraz in boste vsi vidli, da bo najbl "kr njki" dan postal še kar zabaven XD
pa še pesmica ki sovpada zraven:

Kriški oratorij ali KI SO KWOJNI

Torej, kot je Kosoblejka napovedala, bo naslednji post od oratorija v Križu. Čeprav ga je bilo zame konec v sredo, sem se odločila da počakam do danes, saj je danes tisti "tapravi zaključek", ko v Križu nebo več povišane populacije ljudi.

V nekem trenutku je obstajanje tega bloga viselo na nitki. Moram ugotoviti, kako se napiše da je prepovedano citiranje tega bloga v meni neljube namene ;)! Potem pa sem ugotovila da je ta blog kar malo bolj bran kot sem si mislila. In pa da če se lahko delam jaz lahko norca iz drugih, se lahko pa še jaz pustim dražiti- ane? ;).(Zdej čakam na potrditev tistih, ki ste me dražili ;) ... KI so KWOJNIIII XD)

Torej oratorij. Najprej nisem vedela kaj pričakovati in sicer zato ker sem do zdaj animirala samo domači oratorij. Skratka bilo je drugače kot sem pričakovala da bo, toda otroci so bili super in moji soanimatorji nenadomestljivi! Hvala vam, Ana, Matija, Neja... za vse! Ste najboljši sorodniki kar sem jih imela do zdaj XD (tudi če tega verjetno ne boste prebrali XD). Priznati tudi moram da sem nad letošnjo žlahto kar navdušena :)! Upam da se naše družinske vezi ne porazgubijo širom po svetu;)

Spoznala sem veliko novih ljudi, nekatere pa sem spoznala podrobneje in večina me je presenetila na zelo pozitiven način :).

Bilo mi je v izziv delo z popolnoma neznanimi otroki. Na misel mi prihajajo utrinki z dogodki(večina vas bo vedela kako mi trenutno tečejo misli); opazovanje kokoši, lovljenje tigrov, sladko zmagoslavje ob narejenem lovilcu sanj (OWJEAAA!!!), nekompliciranje otrok, iznajdljivost vseh, ninja želve ;), vedno manjkajoči konji XD, gledanje zvezd, spanje pod nebom, motorji, vedno novi člani familije, gosenica,gimp, spoved, fotgrafije, spodletelo plezanje, mraz, toplota,vožnja do morja, obnavljanje živčnih točk, klobuk,nasmejani obrazi, prijatelji,palčki metalčki, piramida ... in še mnogo mnogo mnogo stvari ki mi ne pridejo sedaj na pamet ;) .......

Četudi sem bila polna opazk in reči, ki bi lahko bile, če bi bile, sem uživala v večini trenutkov. V takšnih situacijah se splete prijateljstvo, ki ga prej niti ne pričakuješ in nato, ko ga opaziš si presenečen nad tem, kar je nastalo. Tako upam da bojo vse te rožice prijateljstev, ki so se sklenile ta teden, cvetele in cvetele in rasle ter se krepile.(enostavno morajo se ;))

Mogoče me pa še kakšno presenečenje čaka :)

zdaj me pa nekaj zanima... vsak ki prebere ta post naj se oglasi v komentarjih... tudi če napiše vsaj eno črko :) me zanima koliko ljudi dejansko bere ta blog :)

Bon voyage vsem :)

vročina

Približuje se konec avgusta, ko se po večini skoraj vsi sprašujemo po smislu življenja. Namreč počitnice, dopusti odhajajo, prihaja pa šola, delo, izpiti,... Edino kar ostane je vročina, pa še ta bo kmalu odšla. Kakorkoli, pri meni je avgust označen kot mesec pesmi Bit od Zmelkow. Najbolj mi gre po glavi: "Smisel življenja je ležanje na plaži z možgani na off in čiwawo na straži,..." no ja, zame bi bilo trnutno zadosti samo ležanje na plaži... možganov itak ne morem dat na off, čiwawa pa.... naj kar ostane tam kjer je ;)

No, saj mogoče bo še letos čas za to.. Druga polovica septembra je še fraj na mojmu koledarčku.... Torej klapa... kam gremo? ;)

lep pozdrav izza knjig.

Aja, pa še neki, januarja in junija mi položite na srce, da naj naredim čimprej vse izpite! hvala :D

Imeti prazen kufer vsega :)

To je bolj nenavaden stavek saj imamo ponavadi, ko se pošiljamo drugam, "puhn" kufer vseh in vsakogar. No pri meni je to malce drugače. Že dva dneva sedim za računalnikom in se trudim učiti z razumevanjem in sploh razumeti kaj in kako berem (in se ne spraševati zakaj to berem). Danes pa ko sem ugotovila da niti ene kateheze ne morem več spravit skupi tako kot ponavadi sem spoznala, da je moj kufer spraznjen. Šok. Kaj naj bi naredila? Hmmm...

Zunaj je zahajalo sončke, ura je bila sedem, ravno prav za it malo laufat, da se misli zbistrijo. Tako sem po poti si polnila svoj kufer z pogledom na sončnice in rastlinje na vrtovih, ciklame so rastle ob "moji" poti,vonj po listju in gozdu, pogled na pašnike in krave, pogled na Sočo v daljavi, in seveda sončni zahod (ooooh), kosi ki nenadoma sfrfotajo pred tabo, pa po poti sm srečala svoje bivše Frančiškove otroke, pa tudi prijatelja, ki je vadil svoje žongliranje (baje da sploh ni tko težko z tremi, za s šestimi da pa rabiš puhno moči in potrpljenja... no jz bom ostala pri svoji eni pomaranči ;)). Pri sosedih od none so se mi pridružili mali kužki :).Ustavila sem se pri noni tam sem v svoj(drugi) kufer dodala nektarine ;), pa še bratranec in sestrična sta polnila kufer s svojimi zgodbami in pripovedkami.

Ko sem šla proti domu je kufer že skoraj pokal, tako je bil poln. Toda še vedno se je našel prostor za kresničke in vonj po janežu in z zvezdami seveda :D.

Po poti sem z veseljem ugotovila, da imam še zmeraj nekaj idej, ki se jih bo dalo mogoče uporabit. Prav tako pa sem se zavedla da današnje učenje motorike ni šlo v nič.... Točno vem, da zdaj čutim upogibovalko kolena in dvoglavo mišico(latinsko gracilis in gastrocnemius) :)

Tako da

JA, KONČNO IMAM POUHEN KUFER VSEGA :D

(and i feel goood)

Pohajanja

Torej, kje naj začnem... Po enem tednu preživetem s sestro Nikolino kjer sem se naučila nekaj malega kuhat in nekaj malega šivat, me je pot s časoma peljala na Jerbo.

To je bilo zame nekaj novega, saj mi je bila izkušnja bivanja v hotelu nekaj precej novega. Toda moji strahovi, da bova z Tomažem preživela ta teden kot dva penzionista, ki spita do poldne, potem je pretoplo za it ven, potem se gre namakat za pet minut v bazen ali morje in nato jest in spat, so se na srečo izkazale za prazne marnje. Tokrat sva zmešala vsega po malo in ven je nastalo kar zanimivo doživetje.
Še preden sva prišla sploh do Jerbe sem si zelo želela iti jahat konja. Če pa temu dodaš še obalo in sončni zahod in tvojo ljubljeno osebo.... Se mi zdi da ni treba poudarjat da je to romantišššššš :). Torej priložnost za jahanje se nama je ponudila še preden sva sploh prišla do morja. Tam naju je ustavil en Arabec na rjavem konju in naju vprašal, če bi šla jezdit. Tako smo se zmenili da bomo šli, in moram povedat da je bilo res romantiš :D.

Aja pa takoj prvi dan sva jahala kamelo. To je tudi doživetje zase. Potem na koncu je bil tisti beduin tako navdušen, da naju je slikal na kamelah, tako da so bile uboge reviceprav"zafleširane".

V enem izmed naslednjih dni smo spoznali Šerifa. Šerif je domačin, rojen na Jerbi. Prepotoval je celo Evropo in ima ženo na Danskem, spoznala sta se pa v Turčiji. Takoj naju je vzel za svoje in nama pomagal po svojih najboljših močeh. Povedal nama je, da nama lahko uredi izlet z gusarji in to za dobro polovico ceneje kot če bi šla na izlet z agencijo.
Gusarji. Pokazali so nam, kako lovijo ribe, kako se zabavajo med plovbo, presenetili so nas s svojo kulinariko (kus kus in ribe), zaigrali so nam skeče o Francozih in Italijanih- tudi če z Tomažem nisva znala jezika, sva se nasmejala na njihov račun :)

Sploh pa je bilo tudi to zanimivo, da so vsi znali še kar slovensko. En ki je delal v hotelu je nekaj časa živel v Sloveniji in se kliče Janez iz Novega Mesta (Dolenc). Ta je znal precej in je včasih služil kakor fajn tolmač :). Drugače pa je bila neka mešanica vsega. Najboljši stavek se pa nama je zdel, ko so nam pirati povedali kaj naj počnemo na otoku flamingov: "Za Slovence: Ob twelve tu zadaj. Aora na plažo, bite. Capito"

Doživela sva tudi lov na sončni zahod. V ta namen sva pešačila dve uri po obali, in sva prišla do ene opazovalnice, kjer se je lepo videlo sonce. Tam sva počakala zahod, kjer so tudi nastale lepe slikce.

En dan sva se podala tudi na tržnico, kjer se nama je poznalo, da imava za seboj Peru, in da naju občutek za barantanje ni zapustil, vsaj ne popolnoma. Zbarantala sva precej reči, nekatere ugodno , pri nekaterih pa so naju prenesli okoli.

Kupila sva šišo (vodno pipo) in zalogo tobaka za precej časa, tako da če je tomaž za, vabim da pridete probat :D.
Tomažu so ponujali kar nekaj reči v zameno zame. Najbolj mikavna je bila sto kamel in sto Ferrarijev. Tomaž se je kupca znebil na precej prefinjen način- rekel mu je, da ko jih vidi v sloveniji, se bosta naprej pogovarjala.

(A bi bla fajn kkr arabca?)

Drugače pa je teden minil obilici peska in mivke, v kuskusu, vročini, morju, pohajanju, in v različnih doživetjih, katera se ponavadi zgodijo le v sanjah... aja, minil je pa tudi v tej pesmi...



ta teden se mi bo vtisnil v spomin kot lep. Če hoče iti kdo dol na Jerbo, naj pove. Imamo kontakt od Šerifa. In naučite se francosko. Toplo priporočam.

O oratoriju in prehitevanju cajta po desni strani

Torej :D
Za nami je oratorij, ki je bil fenomenalen! Malo me je skrbelo kako bo, ker sem ga dve leti prešpricala in sem bila daleč proč od vsega našega dogajanja (in kar takoj postavljena za sovoditeljico).
Saj niti sama nevem kaj je bilo najbujš, samo vem, da so baterije napolnjene in da lahko rečem- I am back in the game :D.
Torej kakor je rekel Tomo: nevem zaki, samo počutm se tko naspidiran da po desni strani prehitevam čas.
in zdi se mi da bi lahko vsi tko rekli.... sploh pa vsem animatorjem (tud če ne berete): carji ste, ne samo uni v naši skupini ampak vsi :D
dejmo se pripravljat na naslednje oratorije (bildajmo se za jungle speed XD)


(kakšna slikca pa bo objavljena, samo da kakšno dobim :D)

vsak začetek je težak...

Prav tako je tudi tale.... Sploh ne vem kaj in kako naj se lotim, ker sem nekako prvič v teh vodah lastnega blogarstva- jeeeiiii :). Prej sem pisala samo prispevke in še tistim sem se izognila, če se je le dalo v velikem krogu. Še moj dnevnik bi lahko klicali nekajkratna letnik, tako da... mogoče bo ta blog le zaživel in bo bolj informiran o mojem vsakdanu kakor dnevnik ali pa katerikoli drug poskus zapisa dogodkov, ki so super in se zgodijo samo enkrat v življenju :D.
Torej. Začetek....

V Ljubljani se mi ne zdi več tako nevzdržno in sem celo pripravljena ostati kakšen dan več tukaj (samo čez primorsko je pa še zmeraj ni, da smo si na jasnem). To se mi zdi da ima začetek v mojem "novem življenju" v rovčku. To je del doma seveda. Tu je fajn, saj ni nikoli mirno in se vedno kaj dogaja. Pa seveda je veliko neumnosti in dobre volje na kupu :D.
V naši sobi in v sobi sosed je možnost poleteti na krilih domišljije in odkriti, da v teh dveh sobah živi ogromno prebivalcev.
Saj tekom bloganja jih predstavim...
Za danes in za začetek naj bo tega zadosti.... Kakor pravi Mlakar: Lepe reči je treba guštirat na lhno...

mene pa čaka metodologija.... ehhh, pejmo se učit... še par dni pa bodo počitnice... wiiiiiiiiiiiii