Imeti prazen kufer vsega :)

To je bolj nenavaden stavek saj imamo ponavadi, ko se pošiljamo drugam, "puhn" kufer vseh in vsakogar. No pri meni je to malce drugače. Že dva dneva sedim za računalnikom in se trudim učiti z razumevanjem in sploh razumeti kaj in kako berem (in se ne spraševati zakaj to berem). Danes pa ko sem ugotovila da niti ene kateheze ne morem več spravit skupi tako kot ponavadi sem spoznala, da je moj kufer spraznjen. Šok. Kaj naj bi naredila? Hmmm...

Zunaj je zahajalo sončke, ura je bila sedem, ravno prav za it malo laufat, da se misli zbistrijo. Tako sem po poti si polnila svoj kufer z pogledom na sončnice in rastlinje na vrtovih, ciklame so rastle ob "moji" poti,vonj po listju in gozdu, pogled na pašnike in krave, pogled na Sočo v daljavi, in seveda sončni zahod (ooooh), kosi ki nenadoma sfrfotajo pred tabo, pa po poti sm srečala svoje bivše Frančiškove otroke, pa tudi prijatelja, ki je vadil svoje žongliranje (baje da sploh ni tko težko z tremi, za s šestimi da pa rabiš puhno moči in potrpljenja... no jz bom ostala pri svoji eni pomaranči ;)). Pri sosedih od none so se mi pridružili mali kužki :).Ustavila sem se pri noni tam sem v svoj(drugi) kufer dodala nektarine ;), pa še bratranec in sestrična sta polnila kufer s svojimi zgodbami in pripovedkami.

Ko sem šla proti domu je kufer že skoraj pokal, tako je bil poln. Toda še vedno se je našel prostor za kresničke in vonj po janežu in z zvezdami seveda :D.

Po poti sem z veseljem ugotovila, da imam še zmeraj nekaj idej, ki se jih bo dalo mogoče uporabit. Prav tako pa sem se zavedla da današnje učenje motorike ni šlo v nič.... Točno vem, da zdaj čutim upogibovalko kolena in dvoglavo mišico(latinsko gracilis in gastrocnemius) :)

Tako da

JA, KONČNO IMAM POUHEN KUFER VSEGA :D

(and i feel goood)