Pohajanja

Torej, kje naj začnem... Po enem tednu preživetem s sestro Nikolino kjer sem se naučila nekaj malega kuhat in nekaj malega šivat, me je pot s časoma peljala na Jerbo.

To je bilo zame nekaj novega, saj mi je bila izkušnja bivanja v hotelu nekaj precej novega. Toda moji strahovi, da bova z Tomažem preživela ta teden kot dva penzionista, ki spita do poldne, potem je pretoplo za it ven, potem se gre namakat za pet minut v bazen ali morje in nato jest in spat, so se na srečo izkazale za prazne marnje. Tokrat sva zmešala vsega po malo in ven je nastalo kar zanimivo doživetje.
Še preden sva prišla sploh do Jerbe sem si zelo želela iti jahat konja. Če pa temu dodaš še obalo in sončni zahod in tvojo ljubljeno osebo.... Se mi zdi da ni treba poudarjat da je to romantišššššš :). Torej priložnost za jahanje se nama je ponudila še preden sva sploh prišla do morja. Tam naju je ustavil en Arabec na rjavem konju in naju vprašal, če bi šla jezdit. Tako smo se zmenili da bomo šli, in moram povedat da je bilo res romantiš :D.

Aja pa takoj prvi dan sva jahala kamelo. To je tudi doživetje zase. Potem na koncu je bil tisti beduin tako navdušen, da naju je slikal na kamelah, tako da so bile uboge reviceprav"zafleširane".

V enem izmed naslednjih dni smo spoznali Šerifa. Šerif je domačin, rojen na Jerbi. Prepotoval je celo Evropo in ima ženo na Danskem, spoznala sta se pa v Turčiji. Takoj naju je vzel za svoje in nama pomagal po svojih najboljših močeh. Povedal nama je, da nama lahko uredi izlet z gusarji in to za dobro polovico ceneje kot če bi šla na izlet z agencijo.
Gusarji. Pokazali so nam, kako lovijo ribe, kako se zabavajo med plovbo, presenetili so nas s svojo kulinariko (kus kus in ribe), zaigrali so nam skeče o Francozih in Italijanih- tudi če z Tomažem nisva znala jezika, sva se nasmejala na njihov račun :)

Sploh pa je bilo tudi to zanimivo, da so vsi znali še kar slovensko. En ki je delal v hotelu je nekaj časa živel v Sloveniji in se kliče Janez iz Novega Mesta (Dolenc). Ta je znal precej in je včasih služil kakor fajn tolmač :). Drugače pa je bila neka mešanica vsega. Najboljši stavek se pa nama je zdel, ko so nam pirati povedali kaj naj počnemo na otoku flamingov: "Za Slovence: Ob twelve tu zadaj. Aora na plažo, bite. Capito"

Doživela sva tudi lov na sončni zahod. V ta namen sva pešačila dve uri po obali, in sva prišla do ene opazovalnice, kjer se je lepo videlo sonce. Tam sva počakala zahod, kjer so tudi nastale lepe slikce.

En dan sva se podala tudi na tržnico, kjer se nama je poznalo, da imava za seboj Peru, in da naju občutek za barantanje ni zapustil, vsaj ne popolnoma. Zbarantala sva precej reči, nekatere ugodno , pri nekaterih pa so naju prenesli okoli.

Kupila sva šišo (vodno pipo) in zalogo tobaka za precej časa, tako da če je tomaž za, vabim da pridete probat :D.
Tomažu so ponujali kar nekaj reči v zameno zame. Najbolj mikavna je bila sto kamel in sto Ferrarijev. Tomaž se je kupca znebil na precej prefinjen način- rekel mu je, da ko jih vidi v sloveniji, se bosta naprej pogovarjala.

(A bi bla fajn kkr arabca?)

Drugače pa je teden minil obilici peska in mivke, v kuskusu, vročini, morju, pohajanju, in v različnih doživetjih, katera se ponavadi zgodijo le v sanjah... aja, minil je pa tudi v tej pesmi...



ta teden se mi bo vtisnil v spomin kot lep. Če hoče iti kdo dol na Jerbo, naj pove. Imamo kontakt od Šerifa. In naučite se francosko. Toplo priporočam.