Marko!

Najino poznavanje se je začelo pred kakimi štirimi leti... Spomnim se, kako si mi metal zjutraj kamenčka v okno in me s svojim prepevanjem spravil v tako voljo da sem se ti ob pol pete zjutraj s kričanjem pridružila. Toda to ti včasih sploh ni bilo dovolj. Trkal si mi po oknu, dokler ti nisem podarila svojega najlepšega pogleda, ki ga ob pol petih lahko delim.
Toda tudi če se sprva nisem hotela družiti s teboj, in sem te celo podila proč od sebe, ti nisi nehal. S seboj si pripeljal tudi svoje prijatelje in ste mi skupaj peli pred oknom.
Tvoja vztrajnost se je obrestovala, kajti, počasi sva začela postajati vedno le boljša prijatelja. Po kakih dveh letih si mi pripeljal predstavit svojo punco Joži. Tako lep par sta. Vedno ko vaju vidim mi gre na smeh in vedno ko prideta k meni na obisk sem potem še cel dan dobre volje.
Najbolj pa sem srečna, ko mi pozirata. Čeprav imata oba dokaj nadležno navado, ki se je v štirih letih nista znebila in sicer da me zbujata ob zori.
Sedaj pa vama čestitam, saj že dalj časa slišim nežno ščebetanje nad mojim oknom :) Na še mnoga leta!

In nikoli se ne oziram na to, da mi kdaj kakšen hudoben človek reče: Prav vsak vrabec pa ne more biti Marko ali Jožefina!