Se mi zdi da bi mogla povzet preteklo leto, kaj se je dogajalo z Potepinovo čečo, ampak pri najboljši volji se mi ne da. Mogoče kdaj drugič. Preveč reči za zdaj.
Zabavno je, kako se zgodovina ponavlja. A veš, tisto, ko nekako kar ne moreš zbežati iz začaranega kroga. Recimo. Celo šolo si bil reden gost pri ravnatelju. Recimo da včasih po resnični krivdi, včasih po nedolžnem (okej večkrat po pravici kot po nedolžnem, ma to je že druga zgodba....)
In ko končaš šolo, si pomaneš roke in rečeš, super! to je zdaj za vedno za mano, si rečeš. Toda še prej ko se obrneš si že spet na zatožni klopi in z praznim izrazom (kot ponavadi) čakaš da nevihta mine. Neumno se ti zdi povedat svojo zgodbo, ker si pač že od prej vajen, da itak nimaš besede. In tudi če bi jo povedal.. "Na trgu dela je veliko ljudi ki bi si želeli tvoje delo."
Veš, kaj je naporno? Priti domov po osmih urah dela z samo ženskim kolektivom. Zdej se mi poraja vprašanje... A babe na kupu postanejo naporne, ali to naredijo kakšen test da spustijo samo ta kritične norce v tak kolektiv? Čeprav sem tudi sama ena od njih, si ne znam odgovorit :P .
No, saj mogoče prihodnost kaže na bolje... Moram reči, da vsakičč ko sem na zagovoru mi pridejo različne pesmi o odhodu. I want to get away, I want to fly away, yeeee yeeee yeeee.....
Sem že razmišljala da bi si dala razvit sliko od moje drage nadrejene, kot motivacijo za naprej. Samo pogled nanjo mi v trenutku ozdravi vse dvome kako in kaj :) Misliš, da se mi bo nanjo podpisala? :)
Danes ko sm prišla domov, mi je prav zapašala naslednja viža :) Tko, nekako te dvigne, čeprav... kmalu ugotoviš da se pa res ne more nanašat na vse ljudi ki jih poznaš ;) Recimo, nate. Ti ki to bereš si faca :).
