Še kdo ugotavlja, da ima tisti čas med oktobrom in novembrom nek poseben vonj? Vonj po razmišljanju, po ugotavljanju smisla in pogrešanju vseh mogočih oseb,stvari; vonj po razmišljanju in premlevanju spominov?
Meni se to vsekakor dogaja. To da ravno v tem času ful premišljujem, se spominjam, in s svojim mrkim izrazom veselim ljudi naokoli...
moje pisanje je tokrat spodbudila zapuščena hiša, ki se je sesedla skupaj (zapuščena je bila od kar pomnim). To ni bila katerakoli hiša. Nekoč sem poznala vsak njen kotiček, kljub temu, da so nas starejši svarili pred vsemi mogočimi rečmi ki prežijo na nas v tisti hiški. Mimo nje sem hitela v šolo, pri tej hiši smo v senci z še nekaj prijatelji jedli sladoled v toplih poletnih dnevih. Koliko naših skrivnosti je slišala! včasih je bila v naših očeh kot graščina, drugič je bila palača od sultana,... na podstrešju so bili številni zakladi, nekateri odkriti, drugi spet (še) ne. na oknih so bili živopisani vitraži. Na vsakem oknu je bil po en evangelist in njegov simbol. ko je sonce posijalo skozi okna so oživeli in zaplesali po tleh. To so bili čarobni trenutki, ki jih je bilo nemogoče zamuditi. pod hišo pa se je pod pečino penila Tminka in štela čas.
Takrat je bila hiška sicer zapuščena a nepremagljiva in ponosna. Nudila nam je zavetje pred vsem. In verjeli smo da bo za vedno ostala taka kot je bila... naša graščina.
Oči so se mi kar zasolzile. In nekako se mi še vedno solzijo. upam da bodo na tem mestu postavili novo hiško, ki bo lahko živela naprej naše spomine, kot jih je živela stara hiška....
