Malignost

Včeraj nam je profesorica pri književnosti razlagala o malignost in kako se je treba v svojem življenju rešiti ljudi, ki nas otežujejo in nam ne pustijo dihati. Svetovala nam je naj se znebimo zvez, ki so maligne. Ko sem jo poslušala, sem si mislila, da je mogoče vse bilo le nekoliko preveč feministično povedano in da je treba vsakemu človeku dati šanso da se popravi in nadaljuje svojo pot boljši.

Toda dogajanje z mojimi tako imenovanimi prijatelji v zadnjem času me je pa precej presenetilo, tako da sem danes začela bolj razmišljat na to temo.
Dejansko ne veš ali naj se ti človek smili ker je tako po eni strani inteligenten a čustveno nerazvit, razgledan a ne obvlada osnov slovnice, pred sabo zbuja spoštovanje a za hrbtom posmeh??? In tudi če se tega zaveda, je vse kar lahko reče samo to: "Če mi ima kdo za povedat v glavo naj mi pove če ne pa naj bo tiho."  (Saj ne da sem ti to lihkar povedala, buča!)
Mislim, saj je prav da ima človek svoj ponos in da je tak karakter da zdrži pri svojih načelih, samo to, da se pa niti ne potrudi prilagoditi in navezati stike z normalnimi ljudmi... to je pa že "tu mač".
In potem ko mu hoče človek pomagat in ga opozori na kakšno podrobnost, je ta človek kriv, ker se sploh vtika v njega.

PILERIT NA HAMOL! Kakor more naj bo, samo jaz se zdaj umikam, ker je včasih bolje da se umakneš in pustiš stat.
...samo pustiš stat...

Aja... pa na Malti sem bila... poročilo kasneje ko se mi kri pohladi....