že(l)ja po pomladi

Kdaj veš, da je že skrajni čas, da prične pomlad?

• Ko je pust že mimo, zunaj pa sneži
• Ko sneg že v tretje prekrije trobentice in zvončke ki so ravno vzklili
• Ko se dnevi že tako podaljšajo da je že ob šestih in pol sonce (in nismo še premenjali ure).
• Ko ljudje, ki se ponavadi res razveselijo vsake zaplate snega in vsake snežinke, rečejo popolnoma brez navdušenja: "A. Vne pa sneži."

Ja, smo sredi februarja in v meni se prebuja divja želja po pomladi.  (Da ne bo pomote, jaz imam vedno najraje tisti letni čas, ki je trenutno). Samo v meni se prebuja želja po daljših dnevih in po druženju zunaj zidov doma.

Razlog za to, da to pišem je bilo gledanje slik s Kosoblejko in Heleno. Obujanje spominov, ki te popeljejo k svojim prijateljem ki jih že dolgo nisi videl in v kraje, ker si bil (pa tudi tam kjer so bili brez tebe) in veš, da so se imeli zakon, da si se imel z njimi zakon, če že zaradi drugega ne zato ker so bili ravno tapravi ljudje na kupu! Iskanje posebnih ljudi in posebnih izrazov na obrazih, smeh ob obujanju spominov... In potem ko te od veselja, da imaš take prijatelje kot jih imaš zažne "trgat" in na koncu lahko le nemočen obležiš na tleh s solznimi očmi od smeha... Nato upaš da se bodo ti dogodki ponovili in da jih bo čimveč.

Potem ko sem kasneje premišljevala vse fore in pretekle dogodke... Vso bosonogo skakanje naokoli, vsak trenutek preživet s prijateljem, vsak še tako majhen trenutek... vse je neprecenljivo...

 Komaj čakam pomlad... in potem pa poletje z vsemi dogodki ki jih prinaša...
pogrešam tebe, pa njo in njega pa unga tudi in njo pa njo in njega :) Naj me zastopi tisti ku me mora ;)

zelo pozna rešitev uganke :D

Naj nadaljujem prejšnji post... Izkazalo se je, da je gremo v Podpeco k slovitemu kralju Matjažu! :)
sem kar malo brez besed, ker je bilo res enkratno :)

(edino škoda, ker je bilo tako mraz, da so mi baterije na fotoaparatu ves čas crkavale :( no, sej sem poslikala kar nakaj slikc, ki naj govorijo namesto mene ;) )